Praznovanje 100. obletnice konca 1. svetovne vojne in posestrenje, Padova, Italija, 20.10.2018
Na povabilo WFWP Italije, smo se 20.10.2018 udeležile praznovanja ob 100 obletnici konca I. svetovne vojne..
Tega praznovanje se je udeležila tudi ga. Alenka Jeraj, članica slovenskega Državnega zbora, s prispevkom z naslovom
"Majniška deklaracija in vloga slovenskih žena". Naslednji dan smo imeli druženje, s posestrenjem med Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Anglijo in Francijo.
Majniška deklaracija in vloga slovenskih žena
Čas pred prvo svetovno vojno je bil čas modernizacije in postopne demokratizacije. V družbi so ženske postajale čedalje pomembnejše na socialnem in kulturnem področju, delež izobraženih žensk se je povečeval, boj za žensko emancipacijo se je iz elitnih krogov britanskih sufražetk širil tudi v slovenske dežele.
Izbruh vojne pa je močno zamajal tedanje družbene temelje. Množični odhod moških na bojišča je ženske prisilil, da so prevzele nove odgovornosti in zadolžitve tako v domačem in poklicnem kot v javnem življenju. Splošna mobilizacija za vojsko sposobnih moških, ki je bila v avstro-ogrski monarhiji oklicana 31. julija 1914, je sprožila militarizacijo vseh sektorjev civilne družbe. Uvedeni so bili številni zakoni in predpisi, ki so močno vplivali na vsakdanje življenje tudi daleč od frontnih linij. Uvedena je bila cenzura, zaostrene kazni in množične aretacije notranjih in zunanjih sovražnikov. Temu je sledila tudi stroga kontrola cen živil in drugih surovin. Uvedeno je bilo vojno gospodarstvo, torej gospodarstvo, ki je svojo produkcijo podrejalo vojski in napredovanju na bojišču. Ker pa so možje odhajali na fronto, so ženske postale v tej vojni industriji nepogrešljive. Njihov prispevek se je tako iz tradicionalnih zadolžitev v saniteti, tekstilni in trgovski obrti, razširil tudi na dotedaj ženskam nedostopne poklice. Ti so obsegali prehrambni sektor, telekomunikacije, promet in administracijo. Mnoge so delale tudi v neposrednem zaledju front kot kuharice, perice, likarice, bolničarke itd. Prva svetovna vojna je tako, z množično vključitvijo žensk, pomenila temelj njihovega splošnega priznanja v družbi in s tem spremenila pogled na njihovo družbeno vlogo.
Slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu so se povezali v Jugoslovanski klub. Predsednik kluba Anton Korošec je med prvim medvojnim zasedanjem dunajskega državnega zbora, ki ga je sklical novi cesar Karel, da bi proti generalom in Nemčiji dobil podporo za svoja mirovna prizadevanja med nenemškimi narodi avstrijske polovice, 30. maja 1917 prebral skupno izjavo, imenovano majniška deklaracija. V njej so zahtevali združitev Južnih Slovanov v monarhiji v avtonomno enoto. Majniško deklaracijo so podpisali skoraj vsi južnoslovanski poslanci, izvoljeni v dunajski parlament leta 1911. Jugoslovani so imeli pred prvo svetovno vojno v dunajskem državnem zboru 37 poslancev, med njimi je bilo 23 Slovencev, 12 Hrvatov in dva Srba. Deklaracijo, ki je nastala v času, ko so zahteve po koreniti notranji preobrazbi Avstro-Ogrske monarhije postajale vse glasnejše, so napisali in prebrali v nemškem jeziku.
Njeno besedilo se v prevodu glasi: "Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju naravnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničevanje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzeli z vso silo. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela."
Le ta je dala polet zahtevam Slovencev po združitvi z drugimi južnoslovanskimi narodi. V podporo deklaraciji so se po slovenski politični krajini razglašale politične izjave. Po Ljubljanski izjavi slovenskih strank septembra 1917 pa je slovensko ozemlje v nekaj mesecih zajelo t.i. deklaracijsko gibanje: množična zborovanja, izjave občinskih odborov, društev, cerkvenih konferenc in drugih, ki so zbrali skoraj pol milijona podpisov. Od marca do junija 1918 je bilo prirejenih 20 javnih shodov, največji pa je bil marca 1918 v Ljubljani. 24. marca 1918 je zastopstvo slovenskih žena in deklet pod vodstvom Franje Tavčar, žene ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, in Cilke Krek izročilo predsedniku Jugoslovanskega kluba Antonu Korošcu spomenico z 200 tisoč podpisi žena in deklet, ki so bili vezani v kar sedmih knjigah. Za ženske, ki niso imele posebnih političnih pravic, še zlasti ne splošne volilne pravice, je bil to prvi uspešen poskus množične politične mobilizacije, ki jo je pospešila prva svetovna vojna in začetek razpada monarhije.
Noben drug narod v habsburški monarhiji in tudi na evropskem kontinentu ni imel takega množičnega gibanja, niti Čehi ne. Del deklaracijskega gibanja je bilo tudi Cankarjevo predavanje v Trstu 20. aprila 1918, ko je avtor Hlapcev dejal: »Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil, kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom. Priznam odkrito, da sem v prvih mesecih vojne trepetal za ta narod, ki ga ljubim, kolikor človek ljubiti more. Rekel sem si v plahem srcu: »Ta peščica dobrih ljudi bo v svetovnem metežu izginila, bo poteptana, truplo njeno bo vrženo v morje!« Ni me sram tiste plahosti; saj vem, da jih je bilo mnogo, ki so mislili kakor jaz. Kmalu že pa sem videl znamenja, videl jih v svojo srčno radost in obenem v svojo sramoto, da tega naroda, ki ga ljubim, nisem poznal. Ne poznal odporne moči njegove, ne politične zrelosti njegove, ne njegove samozavesti. Tako so nas tujci in potujčenci delali majhne in slabe, da smo nazadnje še sami verovali v to svojo neznatnost in nemoč! Izkazalo pa se je, da nas ta silni vihar ni potisnil k tlom, temveč da nam je opral duše in srca, nas pomladil, nas vzdignil kvišku!« Slovenski časopisi so tem Cankarjevim besedam namenjali veliko pozornosti.
Majniška deklaracija se je 29. oktobra 1918 – v trenutku poraza in razkroja avstroogrske vojske – uresničila z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je tako rezultat prizadevanj slovenske politike. Glavni cilj te začasne države je bila njena združitev s Kraljevino Srbijo, kar se je zgodilo 1. decembra 1918 z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.